Moto letošnjega Tedna je »Ko spomini zadišijo«, ko bomo iskali načine, kako nas različni vonji vodijo v različne globine našega spomina, ko še nismo ubesedili svojih spominov, so pa nekje globoko v nas. Te spomine bomo zapisali bodisi v kratke zgodbe bodisi v pesmi in tako prebujali ustvarjalnost ter spodbujali pisanje z roko.
Poznate vonj tihega zimskega večera, preden začne snežiti? Pa vonj premočenih rokavic, ker takrat nepremočljivih še ni bilo? Vonj sveže pečenih maslenih piškotov? In vonj novoletne smreke, ki prinaša spomine sreče iz otroštva? In vonj babičine šminke, ki je bil zelo drugačen od vonja mamine šminke. Vonj mokre mivke na neskončno dolgi plaži, vonj sveže utrganega paradižnika z vrta, narezanega na tanke rezine in posutega z zrnci soli? Vonj prazne šolske učilnice, v katero sem septembra vstopila s pričakovanji nečesa velikega. In vonj mokre krede, s katero sem pisala po domači tabli. Vonj pečenih kostanjev v temačnem jesenskem mestu, ki ga še ni razsvetljevalo na milijone lučk.
O vsakem izmed vonjev, ki sem jih potegnila iz spomina, bi lahko zapisala kratko zgodbo. Prestavijo me v čas, ko so spomini nastali. Kako je to mogoče? Toda zakaj imajo vonji to moč, da odpirajo pozabljene spomine?
Znanstveniki so ugotovili, da so naši možgani ob vonjanju prijetnih, že poznanih vonjav dejavnejši, kot če vonjamo vonje, ki jih še ne poznamo.
Kateri so pa vaši najljubši vonji iz otroštva? Povonjajte npr. cimet, sveže mleto kavo, vanilijev sladkor, sivko, pražen krompir ali kokice. Potopite se v občutke, v spomine, zaprite oči, začutite jih v telesu, potem pa jih zapišite. Naj se spomin prelije na papir.
Vaše skenirane izdelke lahko pošljete na ana.gracnar@escelje.si.
Koordinatorica Tedna pisanja z roko
Ana Marija Gračnar